in ko sem ravno nameravala napisati tale odstavek, so se na vratih pokazali Mati in sva zašli s pogovorom točno v iste vode...on fashion.
oz bolj o kulturi oblačenja, ker meni niti ne diši vsa ta fama glede mode in smernic in ideologij in zaslepljenih ovčic in izkoriščanja in in in.
da najprej povem, kdo/kaj je bil trigger za tole objavo: mala tavi gevinson, ki sem jo mimogrede zasledila v GLOSS-u (ja, tudi to imamo doma, ker je brezplačen :) in je omenjena kot blazen fešn entuziast, pri komaj štirinajstih letih. sem si rekla, ho-ho! tole pa ni kar tako, ker jaz pri štirinajstih sem ravno prišla ven iz faze bratovih karirastih srajc in znucaih kavbojk s pasom v...khm, o v pasu (in ne pod popkom).
skratka, od malega naprej sem bila bolj mulc glede oblačenja, ponosila sem vse može bratove stvari in Mati so se na vse pretege trudili, da bi edina deklica kdaj oblekla kaj bolj dekliškega. če me je že kdo prepričal, da je lepše imet krilo kot hlače, sem kaj kmalu ugotovila, da: lepše mogoče že je, ampak praktično? to pa gotovo ni!
pa tudi kot pubertetnik sem nadvse oboževala očetove stare puloverje in srajce (Mati so spet obžalovali, da so shranili stare hipijevske obleke, ker sem vsako z molji prerešetano stvar ponosila), prevelike kavbojke in nič kaj ugledne majice. da ne govorim o tem, da sem si veliko stvari sama odrezala in "sešila".
pišem pa tako, kot da se je kaj spremenilo. ravno v tem grmu tiči zajec! kljub mojemu navduševanju nad lepimi stvarmi, se sama nikakor ne morem dobro počutiti v nekih kvazi lepih oblekah. in zato občudovanje žensk, ki si z lahkoto oblečejo super kul stvari (polovica članic tega bloga tudi spadajo pod to oznako- MUKA sta top glede prave mere oblačenja za moje pojme) in zgledajo odlično v njih, z moje strani še toliko bolj raste. ker sama ne morem in ne znam. kavbojke in trenirka (ali celo trenirka in trenirka, pa mi je kar nerodno), sta zame super udobna in funkcionalna kombinacija....
mogoče bom nekega dne osvojila umetnost oblačenja. do takrat se bom pa pasla na blogih in naključnih mimoidočih.
T.
in je prišel mrzel dež in hladen veter (čeprav je tale na sliki tisti topel vetrič, indijansko poletje style:) in sivina v ljubljano...
nevem od kdaj so mi medvedi tako ljubi....so moja numero uno žival (mačke so izven konkurence)...takoj za njimi pa pingvini in lemurji....hm mogoče pa še enega pingvina urišem. 
dečko, ki išče na nebu. in išče in išče,.... kaj išče? 
"We are all at the mercy of our wild monkey minds" sem prebrala na včerajšnjem večernem potepanju po spletu. stavek se perfektno navezuje na moje konstantne probleme - nekak zelo težko vplivam na svoje mišljenje...zadnje čase, odkar nisem več vkalupljena v sistem faxa in se moram sama organizirat...pa sploh! kaj bi počela? same neumnosti, nič pametnega, nič konkretnega, vse naenkrat. ničemur se ne želim popolnoma posvetit, ker se me je strah, da bi ostale fajn stvari mimo zbežale. in jaz? gotta catch 'em all! 
