odkar sem septembra zadnjič božala skalo (september?!), mi plastika ni dovolj dišala, da bi ostala v dobri martinčkasti formi.
in potem se zgodi prvi poskus in prvi neuspeh, ker mi je po dolgem dolgem času spet začel glasek v glavi: "pa gleeeej, kako daleč je še do naslednjega svedra....pa gleeej, tamle je en previs..in poglej! pod tabo je super skala, kjer se boš raztreščila, ker-priznaj si, niti noge niti roke te ne držijo najbolje, ni res?"
hja, baje ni normalo, ampak notranji mono/dialogi so moja vsakodnevna fora. in današnji me je prepričal in (prekleto!) preprečil, da bi se lahko zadrla: "ok, zategn!!! spust!!!"
*vzdihec*
resnično bi lahko bila potrta.... pa sem si rekla, da če je prej bila to mala malca, bo tudi zdaj! tako da naslednji teden spet skočim ljubkovat skalo nekam tja, kjer se kras konča :)
T.
Ni komentarjev:
Objavite komentar